Tura: Kranjska Gora – Mojstrana – Radovna – Krma (okljuk) – Gorje (vmes jezero Kredo) – Bled – Jesenice – Kranjska Gora
- Izhodišče: Kranjska Gora
- Zahtevnost poti: 3 – srednje zahtevna
- Dolžina kolesarske poti: 83 km
- Čas ture: 4 – 5 h
- Skupna višinska razlika: 1080 m
- Podlaga: asfalt, makadam (4 km v dolino Krme, ki jo lahko tudi izpustimo)
- Prometnost poti: 2 – manj prometna (kolesarska pot v dolžini približno 40 km)
Ob napovedi vročinskega vala ob koncu tedna se je zdela ideja kolesarjenja v Kranjski Gori dobra. Sploh ob predpostavki izletniškega kolesarjenja z osvežilnimi vodnimi postanki. Napovedovala je sicer zgodnje vstajanje, da glavni del trase opravimo pred napadom vročine, vendar je 800 metrov nadmorske višine poskrbelo za prijetno hladno dopoldne in prerana ura odhoda bi lahko sprožila celo kakšen prehlad na kolesu 🙂
V malo kolesarsko torbo za krmilo sta šla celo dva para kopalk, popotna brisača, natikače in frutabela. Začetek je bil res prijazen, saj se pot do Mojstrane rahlo spušča po nekdanji železniški progi, ki so jo s pomočjo evropskih sredstev preuredili v prav idilično kolesarsko stezo. Večinoma poteka po senci, poleg tega večkrat prečka Savo, ki še dodatno hladi. Ob poti so urejena tudi počivališča, celo wi-fi točka za kolesarje.
V Mojstrani se vzpnemo in nato (še bolj strmo) spustimo v dolino Radovne, ki je pravi mirni gorski raj. Če s poti zavijemo še na makadam in se dvignemo v dolino Krme, je odmik popoln. Sicer pa se lepota gora vsakega dotakne na svoj način, če ne drugače z dobro domačo hrano.
Cesto v Krnico so lansko jesen asfaltirali. Rahel spust v gozdu ob hladni reki Radovni je skoraj tako osvežujoč kot skok v jezero Kreda, na katerega naletimo ob poti (no, če pravočasno zavijemo na brv in čez reko). Kreda je majhno umetno jezero, ki je svoje ime dobilo po kredi, ki so jo tam kopali do leta 1985. Med kopanjem se je ustvarila vdolbina, ki se je počasi napolnila z vodo in nastalo je jezero. Izkopavanje se je končalo zaradi nedobičkonosnosti in naravovarstvenih skrbi (Triglavski narodni park), jezero pa je ostalo. V primerjavi z Blejskim je nekoliko bolj sveže, ga pa lahko zato z nekaj hitrimi zamahi preplavamo.
V dolini Radovne si lahko ogledamo še Psnakova žago in mlin, z manjšim okljukom pa tudi Gogalovo lipo, ki naj bi bila stara med 300 in 500 let. Dvig v in skozi Krnico je kratek, predvsem pa se nam na vrhu odpre res lep pogled na Stol in dolino pod njim, celo pogled na blejski grad deluje s te strani svež in ne-turističen. Bled je seveda lep in slikovit, izredno fotogeničen …, in logično s tem povezano tudi turističen. Popolnoma nov svet v primerjavi s tistim, iz katerega smo pravkar prišli. Je pa plavanje v njem odlična raztezna vaja za že malo utrujene noge, ramena, vrat …
Klanci navzgor se mi nekako presenetljivo vedno zdijo manj strmi, kot so se mi zdeli navzdol. Tako tudi vzpon na Spodnje Gorje in proti Jesenicam sploh ni bil tako naporen, kot je bila naporna predhodna misel nanj ob popoldanskem poležavanju ob jezeru. Klanec je zelo zložen, cesta široka in neprometna, nagrada pa spet senčen spust v Jesenice. Te se na kolesu zdijo res razpotegnjene, že prej omenjena kolesarska pot, ki smo jo dopoldne zapustili pri Mojstrani, pa jih večinoma obide. Treba je paziti le, da ne prečimo Save in ostanemo na pravem bregu. Pot na srečo seveda kmalu zapusti spremljajočo avtocesto, ki res ne paše v ta kolesarski kontekst, in ostaja pretežno v gozdu. Moram pa priznati, da so me presenetili sicer mini klanci, vendar z maksi naklonom. Po kakšnih 60 km kolesarjenja se namreč pozna prav vsak meter v breg. A prav vsak meter te ture nagrajuje s krasnimi pogledi in razgledi, kjer se bodisi v bujnem zelenju, modri vodi, visokih stenah ali idiličnih vasicah, spočijeta oko in duša … 🙂
Nataša Kogej
FOTOGRAFIJE: Nataša Kogej in Klemen Razinger